"Edina človeška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, je vztrajnost, saj po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi svoje sadove. "

Lepo, da se lahko spoznava! Ampak najprej naj se ti predstavim.
Sem človek, ženska, žena, mati, oblikovalka in fotografinja. Sem iskrena, direktna, čuteča, razumevajoča, prilagodljiva, občasno stroga, samokritična, rada poslušam in spoznavam nove kraje in ljudi ter nadvse nora na detajle. Rada se smejim, veselim in družim. Sem iz Domžal, vendar živim v Umagu, podjetje pa imam v Sloveniji.

Z grafiko se nekako srečujem že od majhnih nog. Imeli smo družinsko podjetje – offset tiskarno in založbo. Starša sta že v Jugoslaviji delala na računalniku in pogosto sem ju opazovala pri stavku revij in knjig. Takrat sta to delala še v page makerju, ki ga je danes nadomestil Indesign. V tiskarni sem kot otrok preživela kar veliko časa, včasih sem tudi priskočila na pomoč. Meni je tiskarna vedno bila zanimiva, prav posebaj so mi bili impresivni stroji in mašine za tisk, ali pa mešanje barv in montaža knjižnega stavka, ki se je takrat delala še ročno. Po drugi strani, sem pa vedno tudi zelo rada risala in ustvarjala, z glino sem izgubljala ure in ure, enako tudi z svinčnikom in barvicami. Zato sem že v osnovni šoli vedela, da želim iti na kreativno smer. Takrat se je na srednji šoli tiska in papirja (danes srednja grafična in medijska šola) odprl nov program “medijski tehnik”. Rečeno je bilo, da je to poklic prihodnosti in da je zaposlitev in posel na tem področju lahko dobiti. Kar je sicer lahko res, vendar pa ni tako zelo preprosto.

Če se malo vrnem nazaj in se spomnim prvih šolskih ur, smo se najprej učili o telekomunikaciji, ki je bila osnovna podlaga za medijsko tehnologijo in tudi grafiko. Učili smo se v Photoshopu 6.0 in v QuarkXpressu smo postavljali revije in letake. Novost takrat je bil Macromedia Flash program (danes Adobe Flash), v katerem si lahko delal animacije. Kar naenkrat so se delale animirane spletne strani, skoraj vsaka je imela neko animacijo na spletu. Danes Flash pravzaprav sploh ni več v uporabi, nadomestil ga je html5, nekateri telefoni ga pravzaprav niti ne podpirajo več. Na srednji smo programe predelovali po uradnih Adobovih knjigah, korak za korakom. Ampak meni to ni bilo dovolj, doma sem še ure in ure preživljala na računalniku in sledila tutorialom. Ker Youtube še ni obstajal, so bili vsi tutoriali ali v tiskani obliki (naprimer iz revij Computer Arts in podobno) ali pa zapisani korak za korakom na spletu.

Po končani srednji šoli pa sem se vpisala na univerzitetni program grafične tehnologije na naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani. Na faksu sem svoje znanje bolj poglobila, ker pa sem imela dobro podlago iz srednje šole, sem pri nekaterih predmetih na faksu, namesto opravljanja izpita, delala na projektih, ki so mi prinesli samodisciplino in bogate izkušnje. Tretji letnik faksa sem opravljala na umetniški akademiji v Krakovu, kjer je bil moj glavni predmet vizualna komunikacija.

Skozi vsa leta študija in tudi srednje šole, sem veliko delala preko študentskega servisa. Razna dela, večinoma v tiskarni in gostinstvu, kasneje pa sem poprijela tudi kakšen oblikovalski projekt. 

V času absolventskega staža, sem se vključevala v razne oblikovalske konference in seminarje, tu sem pridobila izkušnje mreženja in se povezala z nekaj podjetniki. Tako sem dobila priložnost za oblikovanje in sodelovanje z startup podjetjem ZkotZ. Takrat sva v podjetju bila le dva, lastnik podjetja, tudi študent in jaz. Ustvarjala sva blagovno znamko Equa, prodaja plastičnih steklenic za večkratno uporabo za vodo.

Sodelovanje na projektu Equa z Anžetom je bila ena posebna, neverjetna izkušnja. Vso znanje, ki sem ga pridobila na srednji šoli in faksu sem ga dejansko v praktičnih primerih tudi uporabila, zraven pa sem se naučila še veliko novega na področju ekonomije, brandinga in podjetništva. K temu pa je pripomogla tudi moja zvedavost. Ker sva bila samo dva, z velikim projektom na glavi, sem bila zadolžena za širok spekter aktivnosti. Nekaterih tudi takih o katerih pojma nisem imela in se je bilo potrebno stvari priučiti. Tu mi je pomagala tudi moja komunikativnost, ker sem z jezikom prišla do mnogo informacij, predvsem pa sem zaradi tega imela kar široko poznanstvo na tem področju in sem hitro lahko kakšen adut iz žepa potegnila. Vzporedno s tem projektom pa sem izvajala še nekaj mesečno študijsko prakso na agenciji Luna\TBWA.

Z vsemi temi izkušnjami , sem svoje znanje poglabljala in nadgrajevala, predvsem pa sem tudi gradila na svoji osebnosti in spoznavala kakšen človek sem in kakšno delovno okolje mi pravzaprav paše. Pri delu imam rada mir in lasten kreativni proces.  Nisem človek za redno delovno rutino v agenciji ali podjetju. Svojo ( kreativno ) svobodo zelo cenim, zato si rada sama izbiram svoje projekte kot tudi stranke. Vsi si pač ne pašemo enako. 

Brez zaključkov ni uspeha!

Po nekaj letih sva z Anžetom prekinila sodelovanje, Equa je nadaljevala svojo pot, jaz pa sem začela ustvarjati svojo pot. Zaposlila sem se v nekem podjetju in to je bila moja prva resna zaposlitev, saj sem do tedaj delala preko študentskega servisa. Zaposlitev v tem podjetju ni bila kaj dosti kreativna, šlo je bolj za predavanja in izvajanje projektov. Mi je pa delo omogočalo dovolj časa, da se posvetim pisanju diplome. Ko sem diplomirala pa sem se odločila za freelancing. Še vedno nisem imela dovolj samozavesti za samostojno pot. Tako sem konstantno delala na manjših projektih, ki so do mene prišli preko različnih kanalov. Nekaj iz poznanstev, ki sem jih nabrala tekom let, nekaj preko Facebooka in nekaj preko drugih strank.

Kasneje sem se preselila v hrvaško Istro in tu je bilo potrebno ustvariti popolnoma novo delovno okolje. Nikogar nisem poznala, zaposlitev na področju grafičnega oblilkovanja tukaj skoraj ni, sploh pa po zadnji ekonomski krizi, ni bilo moč najti zaposlitve. Odločila sem se za zaposlitev v turizmu. Nekaj časa sem delala v hotelu, vendar pa sem konstantno iskala zaposlitev na oblikovalskem področju ali pa projekte.

Spomnim se, da sem se prijavila na dve delovni mesti iz grafične branže in oba podjetja sta me poklicala na razgovor. Kasneje pa sta me tudi oba želela zaposliti. Iz ničle sem imela kar naenkrat dve ponudbi, in potrebno se je bilo odločiti.  Odločila sem se za podjetje, ki mi je omogočalo delo od doma in občasno delo na podjetju, saj je bilo podjetje oddaljeno 90 km in bi bilo prenaporno vsak dan delati takšno pot. Po enem letu smo prekinili sodelovanje in takrat sem se odločila da grem na samostojno pot. Spoznala sem okolje v katerega sem se na novo preselila, spoznala sem ljudi in ugotovila, da tudi tu obstaja trg za storitve, ki jih nudim.

Podjetje imam registrirano od začetka leta 2018. Zadnje čase se poleg oblikovanja ogromno ukvarjam tudi s fotografijo. Moje delo je dinamično, zabavno, včasih pa tudi naporno. Delam od doma, večinoma sem sama, kar je za družabnega človeka včasih lahko tudi breme, zato sem se morala naučiti nahraniti tudi ta drugi del svoje duše – druženje. Večinoma delam od doma, občasno pa se zapeljem tudi do svojih strank.